6/18/2018

Kamišibaj

Kaj je to?

Kamišibaj je japonsko gledališče. Sestavlja ga butaj - lesene ogrodje, ki ima vratca ki jih odpreš in odprtino za slike. Butaji so različnih oblik in barv, najbolj primerna je lesena navadna barva. Lahko si pa ga okrasiš po svoji volji.



V butaj se vstavljajo slike - lahko jih narišemo sami in uporabljamo različne tehnike ter pristope. In še zadnji člen je kamišibajkar, ki pripravi slike in ob njih pripoveduje zgodbo. In nekateri uporabljajo tudi dve leseni palčki  in je s tem naznaniš začetek pripovedovanja. 
Za tem kamišibajkar odpre butaj in začne s pripovedovanjem. Ob sliki pripoveduje, jo vzame iz butaja in postavi za butaj. Japonci list vlečejo od desne proti levi, saj je tudi njihov način branja in pisanja v tej smeri. Ob vleku ven, vdihnejo in ko položijo nazaj, izdihnejo. A našoe pripovedovanje je malo bolj poenostavljeno in list povlečemo iz desne proti levi in se ne obremenjujmo z vdihi. A glede na besedilo in vrsto pripovedovanja pazimo na ritem, hitrost in tempo premikanja slik. Besedilo pa si lahko napišemo na zadnjo stran lista in tako neopazno beremo. 

Od kot izvira?

To se je pojavilo na Japonskem okoli leta 1930, kjer so brezposelni ljudje vozili s kolesom po vaseh in se na določenih mestih ustavili ter zaigrali na kamišibaj. Zgodbe so bile kratke, saj je bila to mimo jedoča množica. Poleg tega pa so prodajali bonbone, kasneje pa tudi kakšne zgodbe in s tem zaslužili malo denarja. Ob koncu druge svetovne vojne pa je bil priljubljen in pripovedovanje je teklo o času, ki so ga preživljal. Z razvojem in pojavom televizije pa je priljubljenost upadla, a lahko rečemo, da je izvor mange in anime.




Zakaj je pomemben?

Pri kamišibaju, pripovedovalec vzpostavi s občinstvom posebno odnos in vez. In če so slike in samo pripovedovanje dobro, nastane v sobi prav posebna energija. In s takšnim načinom gledališča lahko predstavljamo otroške in tudi teme za odrasle. Kamišibaj ustvariš sam že od začetka. Lahko si sam narediš butaj, sam napišeš zgodbo in sam narediš ilustracije. In na koncu še sam nastopaš. Lahko pa se pripovedujejo tudi pesmi, avtorske zgodbe, a moramo vprašati za avtorske pravice. Otrok je všeč, saj je nekaj novega in tudi sami so lahko ustvarjalci.  

Kako se je razvil v Sloveniji?

V Slovenijo sta to novost pripeljala Jelena Cvetka in Igor cvetko. Njuna hčerka je potovala v Japonsko in tam opazila ta kamišibaj, ki je pritegnil njuno pozornost in sta začela to tudi razvijati. Ustanovila sta tudi društvo Kamišibaja Slovenije, ki nudi izobraževanja in vodi festivale. Tukaj najdeš povezavo do njihove spletne strani: http://www.kamisibaj.si/

Igor Cvetko in Jelena Cvetko s svojim kamišibajem

Sama sem se s tem spoznala v vrtcu in me je tudi to navdušilo. Kmalu za tem sem izvedela za izobraževanje kamišabaja, ki ga je organiziral KUD Dudovo drevo Velenje. Izobraževanje smo imeli v Galeriji Velenje in tam smo imeli najprej predavanje, na koncu pa smo si tudi sami izbrali svojo prvo pravljico in naredili osnutek. Imeli smo en teden časa, da smo naredili slike in se naučili tekst, saj je že bil 2. kamišibaj festival v Velenju. Odvijal se je na Velenjskem gradu in je trajalo kar dva dni. Prvi dan so se predstavili stari kamišibajkarji, naslednji dan pa mi novinci. Trema je bila kar velika. A smo se vsi odrezali odlično in dobili  priznanja. To bomo seveda razvijale in čim večkrat vključile v vrtec. Ponosna sem bila sama na sebe, da sem lahko stopila pred 80 ljudi in pripovedovala. A po nekaj minutah nastopanja je trema izginila. Komaj čakam, da bom lahko naredila novo zgodbo in to predstavila v vrtcu. 





In ne pozabite: Danes, jutri, vsak dan si privoščite dobro knjigo in topel čaj!  

5/17/2018

Fram in dolgčas

Bav bav

Veste Frama je včasih tudi strah,
čeprav vede se kot junak.
Ko bav bava opazi,
mu srce ponori.

Najbolj se boji črne teme,
saj nič ne vidi in ne ve.
Stisne medvedka
in zapre oči.

V sanjah na grad poleti,
tam skuje si načrt in 
z zvestimi vojaki se
bav bava znebi.

Ve da medvedka ni nič strah
in pogum ima za oba.
Strah je mali,
če si junak. 

Tjaša Rezman

5/12/2018

Odraščanje


Ja,...odraščanje. To se vsem zgodi in iz otroka postaneš odrasel človek. Kdaj, kje in kako se to zgodi pa nam pomaga, če razumemo socializacijo. To je proces pri katerem se učlovečimo in postanemo družbeno bitje. S tem, ko vstopamo v odnose z drugimi, oblikujemo sebe. In v našem življenju odidemo skozi tri socializacije. Prva je primarna, ki si je ne moremo izbirati in se odraža v družini. Druga, sekundarna socializacija, nastopi v vstopu v širšo družbeno okolje (vrtec, šola, prijatelji). In zadnja tercialna se prične s prvo zaposlitvijo in tukaj si zdaj odrasel človek. To so grobe iztočnice, za več informacij pa jih lahko najdete na spletu ali v kakšnem učbeniku. 



In tudi sama sem vstopila v zadnjo socializacijo, dobila sem prvo zaposlitev. Nikoli si nisem mislila, da jo bom dobila pri svojih 20 letih, saj še končujem faks in nisem mislila, da sem že pripravljena na to. A najboljše stvari se zgodijo nenačrtovano. Imela sem druge načrte zase, da bom po faksu odšla v London, kjer bi se preizkusila v delu varuške. Ampak tudi to je čudovita priložnost zame. Nekaj časa sem delala kot študenta in potem sem dobila to ponudbo, v stroki za katero se izobražujem in ki jo obožujem. Prvih nekaj ur sem bila v šoku in ko sem prišla do doma sem se lahko le zjokala od sreče in pričela z urejanjem dokumentov. Na poti domov sem samo govorila: "Kdorkoli je že kriv za to, hvala. Hvala." Od olajšanja, da grem po pravi poti, za katero sem po tiho upala, da se bo zgodila. Svet se mi je za trenutek obrnil na glavo in zavil v drugo smer.  Sem vesela, zadovoljna in tudi starša sta ponosna name in mojo sestro, da sva obe uspeli in dobili službo brez njune pomoči. Verjamem, da se kot starš večkrat sprašuješ ali si vzgajal prav in takšni trenutki jim dajo potrditev. In dokazal sem sama sebi, da moraš malo potrpet, saj se vse vrne. In pri meni se je. 

Ampak vseeno me napada dvom in strah. Dvom o tem ali sem pripravljena ali ne. Strah me je odraščanja, prihodnosti. Dobila sem službo. Družba nam narekuje, da si moramo ustvariti družino, najti službo in živeti. Kaj če tega ne bom našla? Razmišljam in sem mnenja, da tudi če se to meni ne zgodi, bom lahko srečno živela sama. Zmeraj sem mislila, da bom na koncu postala nora svobodna umetnica ali pa družinski človek. Bom videla, kaj od tega se bo zgodilo. Upam da nekaj, kar me bo naredilo srečno. Ne znam razložiti straha prihodnosti. Ne predstavljam si sebe še v vlogi gospodinje, žene, mame. A te stvari se bodo kaj hitro zgodile. V tem trenutku pa bom zbrala pogum in stopila naprej. 

ali


Poleg tega me je strah te službe, saj bom kar na enkrat iz študentke (ki ni imela toliko odgovornosti in možnosti) delavka. To spremeni način, čas dela. Zame je to velik korak. Veste tisti občutek, ko imaš nek dogodek in si ne moreš predstavljati kako boš to izpeljal, govoriš si: "Tega ne more, ne more."....a ko napoči trenutek, to narediš. In na koncu si misliš: "Kako za vraga sem to lahko naredil?"...nekaj takega je bilo z varno vožnjo. Tudi tukaj imam podobne občutek. A verjamem, vem, da sem bom potrudila in je ljubezen do tega dela večja kot pa strah.

Spoznala sem, da je življenje lepo in polno presenečenj. Moramo ga zagrabiti in živeti polno, saj imamo le to življenje. Ali pač?

P.S: Zdaj berem knjigo Carl Gustav Jung: Arhetipi, Kolektivno nezavedno, Sinhroniciteta

In ne pozabite: Danes, jutri, vsak dan si privoščite dobro knjigo in topel čaj!  

5/06/2018

Dolgčas in fram

DOLGČAS

Te kdaj dolgčas napade
in skrije ti vse stvari,
domišljijo ti ukrade
in le figo ti pusti.

V oči jezno ga poglej
in igro si izmisli.
Na veliko se nasmej
in prijatelje pokliči.

Le žogo potrebuješ
in petelinčka se igrate.
Z njo lahko tekmuješ
in boj med dvema odigrate.

Prinesi kamen si in kredo.
Z njimi ristanc bo nastal.
Gumitvist prežene bedo
in dober skakač boš postal.

Glej ga zlomka, dan je mimo.
Dolgčas smo pregnali,
jutri znova se dobimo
in novo igro bomo zbrali.

Tjaša Rezman

5/05/2018

Spoznajte Frama


FRAM

Veš kdo sem jaz? 
Čuden sem obraz.

Dve zaviti nogi imam,
in nikomur ju ne dam.

Lahko se ti nasmejim,
in s krili v višave poletim.

Nežno te pogledam
in svoj objem ti dam
.
Malo čuden sem, priznam
A moje ime je Fram. 

   - Tjaša Rezman






In ne pozabite: Danes, jutri, vsak dan si privoščite dobro knjigo in topel čaj!