Atelje sanj

Iz Londona sva potovala z avtobusom vse do Edinburgha. Pot tja je bila dolga 10 ur, saj je avtobus delal postanke na določenih mestih. Avtobus je imel klimo, možnost polnjenja in stranišče. Pot iz Ediburgha pa je trajala samo 9 ur, saj ni bilo vmesnih postankov. Oziroma sploh ni bilo postanka, saj sta bila dva voznika in sta se na pol poti le zamenjala. Zakaj potovanje z avtobusom? Želela sva videti še pokrajino in res sva jo. Pokrajina je položna, le malo gozda in veliko grmičkov. Povsod so bili veliki, res veliki pašniki z ovcami ali kravami ali pa kar oboje skupaj. Ob ograji so imeli nasajena grmičevja in tudi drevesa, ki so živalim nudila senco. Pot tja ni bila naporna. Malo zaspiš, prebereš knjigo, se pogovarjaš, poslušaš glasbo in kar mine. Pot nazaj je bila težja, saj sem bila že kar utrujena. A je bil malo manj napolnjen avtobus in eno uro smo bili le hitrejši. Potovala sva z megabusom in prevoz naju je stal 66 funtov. Povratna karta za dve osebi. Pokrajina V mestu s

Prvi del te knjige sem že prebrala in si jo lahko ogledate  tu.  Ta knjiga je torej nadaljevanje prvega dela in pripoveduje glavna oseba, ki je Demian. Avtor knjige, Jorge Bucay je pisatelj in psihoterapevt. Danes živi nekje v Španiji in se posveča le branju, pisanju in predavanju. Na koncu knjige je tudi intervju, s katerim dobimo še večji vpogled v njegovo razmišljanje in delovanje. Knjiga ima več kratkih poglavij z zanimivimi naslovi. Skozi zgodbo pa avtor tudi navaja določene kratke zgodbe, ki imajo namen, da pomagajo razumeti trenutno situacijo. Te zgodbe pripoveduje Demian sam ali pa njegov svetovalec. Tu sta vključila tudi zgodbe iz svojega življenja. Glavni junak se po 15 letih spet vrne k psihoterapevtu. A ga na začetku ni našel, saj naj bi končal z delom, a je prišel v stik z njim. Pred Demianu so bili novi zapleti. Njegov zakon je propadel in kar nekaj časa je reševal odnos s Gaby. Od nje se je dokončno poslovil. A ni vse tako črno. Zbližal se je z materjo, k

Prišla sem nazaj iz potovanja/izleta v London. Tam sem preživela tri dni in nato sva se odpravila še v Edinburg. V tem delu bom opisala kaj vse sva počela v Londonu.  Prvo nekaj zanimivosti. Veliko hiš je bilo narejenih iz opek in tudi v ulicah so hiše po zunanjosti in ureditvi enake. Srečala sva veliko veveric. Več zelenja je v okoliških krajih, a tudi v centru mesta imajo veliko parkov , kjer je bilo vedno polno ljudi. V Londonu opaziš vse in menim, da je mesto, kjer si lahko resnično to kar si. Nihče te ne opazuje in vsak gre svojo pot.  Odšla sem s partnerjem, kjer je tukaj preživel pet let in v tem času je obiskal tudi stare prijatelje. Iz vseh pogovorov sem razbrala, da je življenje v Londonu nekaj posebnega. Začetek je težek, saj so najemnine drage. Delo dobiš hitro, a so tudi plače različne. Imajo poskrbljeno tudi za otroke. Imajo zasebne vrtce. Veliko staršev pa potrebujejo tudi varuško, saj otroci končajo v šoli veliko prej, kot starši v službi. Njihov delovni čas je