Atelje sanj

Miha Svetlina je redni profesor za razvojno psihologijo. Rodil se je v Ljubljani in tam tudi dokončal šolo. Postal je profesor na univerzi in že veliko potoval po svetu. Zdaj piše dela in še vedno predava. V njegovi knjigi Zakaj se tako obnašamo? predstavi na razumljiv način osnove psihologije. Med branjem sem dobila veliko utrinkov iz srednje šole, kjer smo se morali veliko od tega naučiti. Vsebina je prijetna za branje in ni dolgočasna. J e pet večjih poglavij: Zaznavni in miselni procesi, Medosebne razlike, medosebni odnosi, psihologija v praksi in metode v psihologiji.  V prvem poglavju govori o tem kako zaznavamo informacije in jih osmišljamo, predstavi pozornost, delovanje spomina, učenja in ustvarjalnost. V drugem poglavju se dotakne osebnosti, temperamenta, sposobnosti, motivacijo in stališča. V tretjem poglavju govori o komunikaciji, psihologije skupine, vodenje. Tu govori o sestavi skupine in o več različnih načinih vodenja skupine. Pojasni, zakaj je delo v skupi

Jude Deveraux ima za sabo že veliko uspešnic in dolgo pot pisanja. Je ameriška pisateljica zgodovinskih romanc. Napisala je več kot 40 romanov in nekaj od njih je bilo tudi na seznamu najbolj prodajanih New York Timesa. Njene zgodbe so postavljene v več časovnih obdobij z romancami. Imela je pa težko življenjsko zgodbo, saj nikoli ni bila noseča. Imela pa je posvojenega sina, ki ji je umrl v nesreči.  Prebrala sem njeno knjigo Dekle iz Summer Hilla, ki je njena novejša knjiga. Knjiga govori o Casey, ki je dobra kuharica in nikoli si ni mislila, da bo postala kdaj igralka. Ampak so jo vključili v gledališko igro, ki so jo igrali v majhnem mestu. Med tem časom je živela v majhni hiši, ki je imela nek večer nepričakovanega gosta iz sosednje hiše. Kmalu izve, da je tam eden od igralcev v predstavi.  Poleg tega, da kuha za dva igralca in za vse, ki pripravljajo igro mora še sama igrati. Med tem se sovraštvo do igralca prelevi v ljubezen. Med tem se tudi skregata zaradi osebe, ki

Leto sem v mesecu decembru odšla v Zagreb. Tja smo odšli z agencijo Palma. Vozili smo se dve uri in še malo. Hvala bogu nam na meji ni bilo treba izstopiti iz avtobusa. Le ko smo se vračali, je prišel pogledat osebne dokumente. V Zagreb smo prispeli okoli enih, kjer smo se dobili z vodičem. Ta vodič ni govoril slovensko in sem ga malo več kot polovico razumela. Starejši pa so razumeli skoraj vse. Razkazal nam je Zagreb in povedal določene stvari. zapolnila sem si, da še vedno ročno osvetljujejo plinske svetilne na ulicah. Na določenih hišah imajo na vrhu kroglo z bodicami, saj so s tem preprečili, da bi čarovnice vstopile v mestu. In tu so požgali kar 100 žensk, za katere so mislili, da so čarovnice. Na njihovi zastavi so vrata odprta, kar pomeni, da so dobrodošli vsakogar in ni pomembna rasa. Na glavnemu trgu imajo uro, ob kateri se domačini zbirajo. In tisti, ki pride zadnji, časti rundo vsem. Cerkve, ki se je med potresom porušila Mesto, kot takšno ni kaj posebno. Imajo v