Paulo Coelho je brazilski pisatelj, ki je najdene informacije, dejstva in iz objavljenega spisa o Mate Hari, napisal zgodbo v katero je dodal nekaj pogovorov in scen.
Mate Hari je bila oseba, ki je do konca svojega življenja hodila po svetu z dvignjeno glavo. Najprej izvemo, da je bila ubita pred strelskim vodom zaradi vohunjenja. Šele nato kot v prvi osebi pripoveduje Mate o svojem življenju. Kot najstnica je bila žrtev spolne zlorabe ravnatelja, poleg drugih deklet. Poročila se je z možem, ki jo je tudi tepel in spolno zlorabljal. Rodila je hčer, a je kasneje zapustila oba in odšla živet v drugi mesto. Na začetku je bila plesalka in svoje dni preživela tako, da je dovolila moškim, da so ji dvorili in zasipali z darili, nočitvami, oblekami. V vsem tem pa je sama nudila spolne usluge. Zaradi svojega plesa je bila znana oseba, a ji ples na koncu ni več pomagal. Zaradi vojne je postala vohunka, a je bila pri tem bolj slaba. Po drugi strani pa ni imela izbire. Ali to ali pa bi ostala brez vsega. Na koncu so jo obtožili mnogo stvari, a za ničesar niso imeli krepkih dokazov. Prav zaradi tega dejstva je njena zgodba še danes zanimiva. Prvi del knjige pripoveduje sama, drugi del pa pripoveduje njen odvetnik in prikaže sodni postopek.
"Ženska pred njimi je še vedno nepremično zrla predse in ni kazala znakov bojazni."
"Ne vem ali se bo v prihodnosti obdržal spomin name, če se pa bo, si želim, da me ljudje ne bi dojemali kot žrtev, temveč kot nekoga, ki je pogumno stopal po zemlji in brez strahu plačal ceno, ki jo je bilo treba plačati."
Tu lahko vidimo njen karakter, ki je bil močan. Nikoli ni krivila svoje družine za njeno stanje. Njena babica ji je v spomin dala sončnica semena in tu je zelo lepo sporočilo. Karkoli narediš, semena ne moreš spremeniti, vedno bodo iz njega zrasle sončnice. In tudi najvišje drevo je bilo in je raslo iz malega semena. Potrpljenje.
"Vse na svetu ima dve plati. Ljudje, ki so zapuščeni zaradi tega krutega boga, imenovanega ljubezen, so krivi, ker se veš čas ozirajo v preteklost in se sprašujejo, zakaj so kovali toliko načrtov za prihodnost. Če pa bi se malce bolj pobrskali med spomini, bi se spolnili dneva, ko so zasadili tisto seme, spomnili bi se tudi, kako so ga gnojili in puščali rasti, dokler ni postalo drevo tako veliko, da ga ni bilo več mogoče izkoreninit."
"Kadar ne vemo, kam nas pelje življenje, se vsaj ne moremo izgubiti."
Komentarji
Objavite komentar